Maribor, 19. 2. 2026: Na 32. redni seji Mestnega sveta Mestne občine Maribor smo predstavili svoje stališče o načrtovani novi sežigalnici v Mariboru.
Stališče je predstavila mestna svetnica Tjaša Gojkovič.
Razprava o sežigalnici se pogosto začne in konča pri cenah, pri stroških izvoza odpadkov, pri podražitvah, pri negotovosti na trgu. To so pomembna vprašanja. A prvo vprašanje mora biti: kakšen bo vpliv na zdravje?
V Sloveniji zaradi onesnaženega zraka vsako leto prezgodaj umre okoli 1.300 ljudi. Samo v Ljubljani približno 570. To niso abstraktne številke. To so konkretna življenja. In čeprav ima Maribor po podatkih Evropske agencije za okolje nekoliko boljši položaj kot Ljubljana (na lestvici EEA je Maribor uvrščen na 589. mesto, Ljubljana na 709.) smo še vedno med bolj onesnaženimi urbanimi območji v Evropski uniji. To ni izhodišče, na katerem bi si lahko privoščili dodatno obremenitev zraka brez izjemno resne presoje.
Vsak sežig odpadkov pomeni emisije. Tudi najsodobnejša tehnologija ne pomeni ničelnih izpustov. Govorimo o delcih, dušikovih oksidih, težkih kovinah, dioksinih, o “koktejlih” snovi, za katere nihče ne more z gotovostjo trditi, da dolgoročno nimajo vpliva na zdravje. In prav kumulativni učinki, ko se novi vir doda obstoječim, so tisti, ki nas morajo skrbeti.
Zato mora biti prvi pogoj kakršnekoli odločitve neodvisna, javno dostopna in strokovno utemeljena presoja vplivov na zdravje. Ne zgolj tehnična dokumentacija investitorjev. Ne zgolj obljube o filtrih. Ampak epidemiološka analiza, modeliranje vplivov na kakovost zraka, dolgoročna ocena tveganj.
Drugo vprašanje je sistemsko. Evropska hierarhija ravnanja z odpadki je jasna: preprečevanje, ponovna uporaba, recikliranje. Sežig je predzadnja možnost. Izkušnje iz držav z veliko kapaciteto sežigalnic kažejo, da visoka odvisnost od sežiga pogosto zmanjšuje ambicijo za recikliranje. Sistem začne potrebovati gorivo in to gorivo so odpadki. Ali želimo mesto, ki bo vezano na stalno količino odpadkov, da bo lahko napajalo energetski sistem? Ali želimo mesto, ki bo največ vlagalo v zmanjševanje odpadkov, izboljšanje ločenega zbiranja in krožno gospodarstvo?
Tretje vprašanje je demokratično. Doslej je bila razprava v veliki meri enostranska z vidika izvajalcev, direktorjev javnih podjetij in državnih predstavnikov. Tak projekt zahteva bistveno širšo razpravo. Vključiti je treba zdravstveno stroko, neodvisne okoljske strokovnjake, civilno družbo in javnost. In zagotoviti popolno transparentnost – finančno, tehnično in postopkovno.
Naj bo jasno: nismo proti iskanju rešitev.
Nismo proti odgovornemu upravljanju z odpadki. A smo proti temu, da se tako dolgoročna in nepovratna odločitev sprejme brez celovite presoje vplivov na zdravje, brez analize alternativ in brez resnične vključitve javnosti.
Če bomo kot mesto rekli da, mora to temeljiti na: neodvisni zdravstveni presoji, jasni oceni vplivov na kakovost zraka, realni analizi potrebnih kapacitet, strategiji, ki daje prednost zmanjševanju in recikliranju, ter popolni transparentnosti projekta.
Zrak ni ideološko vprašanje. Zdravje ni politični slogan. To je temeljna odgovornost do ljudi.Odločitev, ki jo bomo sprejeli, bo vplivala na generacije. Zato mora biti previdna, strokovna in predvsem v javnem interesu.
