Že kar nekaj pobud smo naslovili na Mestno občino Maribor v zvezi s katastrofalnim delovanjem semaforjem na nekaterih križiščih, kjer imamo kolesarji, skupaj s pešci občutek, da so na nas povsem pozabili ter da je celoten semaforski sistem (kot trenutno deluje) urejen izključno za potrebe udobja motoriziranega prometa. Po številnih pobudah, vprašanjih in pisnih iniciativah smo se znašli v situaciji, kjer imamo polno odgovorov pristojnih služb, v praksi pa se še nič konkretnega ni spremenilo.
Avtomatski vklop semaforja / brez tipke
Tako smo opozorili na semaforje, ki se kolesarjem in pešcem ne prižigajo avtomatsko, temveč je za njihovo aktivacijo potrebno pritisniti na tipko. Predstavljajte si, da bi vozniki motornih vozili morali pred križiščem izstopiti iz vozila in pritisniti tipko za aktivacijo signala. Toliko o prednosti za vse aktivne načine transporta v prometu. Še za enakost vseh udeležencev v prometu ni poskrbljeno.
Dovolj dolgi signal za varen prehod celotnega križišča
Predstavljajte si, kako se v mestu počuti pešec, po možnosti s težavami pri hoji, torej gibalno oviran, ko po dveh korakih na prehodu za pešce pogleda proti semaforski luči in opazi, da je se je signal že preklopil iz zelene na rdečo. Ker smo vsi bili prometno vzgojeni v strogo tradicionalnem slovenskem šolskem sistemu, kjer ti o prometu razlagajo tipi iz tacenskega šnelkursa, je seveda silno razburjajoče spoznanje, da je potrebno del poti čez prehod opraviti ob rdeču luči. Seveda to uradnikov na mestni občini nikakor ne moti. Pravijo, da obstaja nekakšen varovalni čas, čeprav odgovorov o tem, kdo bo v primeru nesreče odgovarjal nimajo. Še manj si predstavljajo, kako bodo dokazovali nedolžnost pešca, ki se je v trenutku nesreče nahajal na prehodu za pešce ob rdeči luči.
Kot nadgradnjo obema pobudama smo omenjali še zeleni val za kolesarje, ki ga poznajo v kolesarsko razvitih državah, kot ukrep, ki ob arterijskih prometnih žilah v času jutranjih konic pripomore k čim večjemu pretoku kolesarjev iz enega predela mesta v drugega. Seveda so takšne rešitve na zahodu prepoznane kot del učinkovitega transportnega sistema, ki lahko služi kot resna alternativa osebnim avtomobilom. Maribor in Ljubljana sta v tem pogledu dovolj veliki in dovolj majhni mesti, da bi na kolesarjenje morali resno računati. Žal pa temu ni tako, saj se na kolesarje v resnici ne računa.
Odgovori mestne uprave na naše pobude:
Odgovor UKPP na Vprašanje št. 10 Željka Milovanoviča
Odgovor UKPP na Vprašanje št. 178 – Josip ROTAR
Odgovor UKPP na V 224 – Josip ROTAR